Magična Fiesa

Magična Fiesa

Ste se kdaj vprašali, ko ste stali na pomolu Fiese in zrli v morje, kaj se skriva tam spodaj pod gladino?
Mene je od malega izredno zanimalo, kako izgleda dno morja in kdo so njeni prebivalci. Ko sem naredila izpit za potapljanje, me je zasvojil že prvi vdih v regulator. Takoj sem vedela, da je to prava stvar zame. Bilo je spomladi 2005. Moj peti in šesti potop sta bila v zalivu Fiesi, ki pa takrat nista pustila pretresljivega vtisa, saj so bile misli usmerjene v tropsko morje Sulavesija in popotovanja po Indoneziji, planiranega čez nekaj dni.

Seveda me je, kot vse preostale prijatelje podvodnega sveta, tropski svet čisto očaral in sem se nato več ali manj potapljala po tropih in hrepenela po topli vodi in barviti favni.

Ko pa sem si kupila svojo potapljaško opremo in podvodni fotoaparat, sem začela več raziskovati slovensko morje na čisto drugi način. Prelomnica je bila obisk Filipinov leta 2019, kjer so mi lokalni potapljači posvetili ogromno časa. To mi je bilo zelo v pomoč, da sem se v tropih naučila, kje se najde kake zanimive organizme in na to postala pozorna tudi pri nas. Tako se mi je počasi s številnim zamikom let odprlo naše ekstremno barvito, raznoliko in posebno morje. Z vsakim potopom sem odkrila meni nove, nepoznane organizme, ki so me tako očarali, da bi bila najraje vsak dan ure in ure v njihovi družbi.
Sprva so me zapeljali barviti polži zaškrgarji, z neverjetnimi barvnimi vzorci, oblikami in velikosti. Sledile so različne kozice, ki so svojstvene v obnašanju ter hobotnice v vseh mogočih pozah. Trenutno pa me izredno očarajo mini sipice – Sepiole sp. Bitjeca, ki so izredno podobna sipicam, ki sem jih občudovala kot eno glavnih atrakcij na Filipinih. Ta mini, micena barvita bitja, ki v miljoninki sekunde spremenijo barvo in se romantično zakopavajo v peščeno podlago slovenskega morja. Ko jih sprva vidiš, jih zagotovo ne boš več pozabil. Imajo tako lepe okice, ki te plašno gledajo in z lovkicami nežno poplesujejo po vodi, kot bi gledal solo ples izurjene plesalke.

 

Enega največjih pečatov v zadnjem obdobju so v meni pustili tudi igrivi lignji, ki jih pri nas nisem pogosto videvala. Eden zadnjih potopov pa je postregel s pravo uverturo lignjevega poplesavanja vse okrog mene in sopotapljača Danijela. Slednji pogosto deli svoj prosti čas z menoj pod gladino in me potrpežljivo spremlja, ko fotografiram svoje podvodne modele.

Da pa se vrnem nazaj k noro lepim mehkužcem. Pojavili so se iznenada in me pustili odprtih ust. Nekaj centimetrov veliki mladički lignjev so radovedno plavali in poplesavali v soju potapljaških svetilk, naju smelo opazovali, vmes tudi ujeli kako ribico. Predvsem pa so spreminjali barvite pikice po svojem vitkem plašču. En mali pikec, ki je miril v dolžino maksimalno tri centimetre, me je prišel prav pogledati v očke. Zazrl se je v moje oči in me tako očaral, da se je misel nanj globoko zasidrala v mojo dušo še številne naslednje dni.

Fiesa skriva prave bisere. Zatorej, ko boste tu, bodite spoštljivi do naše neprecenljive narave. Nadenite si masko in tudi vi odkrijte vso to lepoto podvodnega sveta. Le-ta se začne že v nekaj centimetrih globine, ko se med prodniki skrivajo številne kozice, polži zaškrgarji, rakci, podvodne vetrnice in ribice glavači.

 

podvodna fotografija Dive - UW Foto Jana Subic Jurjavcic

Sabotin kjer sonce kraljuje

SABOTIN, kjer sonce kraljuje

Krasna si, bistra hči planin
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti…
Simon Gregorčič

Me vsakič spomni, ko se ozrem po tej smaragdni lepotici, da ji ni para.
Po dolgih treh letih sem končno sama uspela izkoristit dan z najljubšo osebo. Po dolgi izbiri možnosti je končno botrovala, da gremo prvič na Sabotin. Načrtno sva izbrala lahko, nezahtevno sproščajočo pot, da daš možgane na OFF in imaš čivavo na straži, kakor Zmelkoow rad prepeva.Se je pa pot čudežno zelo podaljšala na celodnevno turo in postala kar zahtevna. Kljub rani pomladi in napovedi, da bo maksimalno 20 stopinj Celzija, se je sonce uprlo na na vso pobočje in greben ter nešteto posejanih skal in kamnov, ki jim ni videti konca, ko hodiš tod okrog. Zlato sonce je razkazovalo svojo moč in napenjalo mišice, da je dalo res misliti, da se je treba tudi na nezahtevne pohodniške ture zelo pripraviti. Že po nekaj ur hoje po grebenu sem se počutila, kot da bi bila v pečici, kljub osmemu marcu. Steklenica vode je hitro pošla, kot nalašč pa ni bilo želene sapice vetra, ki bi malce zapihljala in ohladila razgreto ozračje.
Postajala sem čedalje bolj utrujena, grebenski poti pa ni bilo videti ne konca, ne kraja. Noge so od utrujenosti začele že malo opletati po svoje in se težko zaletavati v številne razmetane kamne, ki so sestavljali pot. Za vse tegobe se je odkupil neverjetno lep razgled, ki je segal po dolini, kjer se vije smaragdna lepotica – Soča,  vse do Solkanskega mostu.
Pogled je navdihoval in vzpodbujal, da treba le vztrajati in iti naprej, da dosežemo vrh, ki ga ni bilo na spregled.
Ob poti so bili okopani številni strelni jarki, podzemni rovi in tuneli, ki so opozarjali na krvavo preteklost te pokrajine. Le ti, že davnaj pozabljeni ostanki, so se prikradli sem in tja izza robidovja in gostega neprehodnega rastja. Stopila sem s poti in raziskovala ročno izklesane podzemne rove. Bilo jih je res ogromno. Po videzu sodeč so bili grajeni zelo podobno. Čedalje bolj sem dobivala občutek, da je gora prerešetana kot švicarski sir.

Podzemni rovi pod grebenom Sabotina

Končno nam je pot presekal ogromen cik – cak jarek, ki je vertikalno povezoval dolino z vrhom. Stopila sem ven in se skrila sleherniku. Na vznožju jarka sta izza ovinka pokukala dva lesena ležalnika in bila kot naročena za težko prislužen počitek in malico.

 

Ko izvir reke navduši.

Vojskarska planota navduši

Nedeljsko odkrivanje neokrnjene narave Vojskarske planote je presenetilo z vsemi čari.
Le kdo bi si mislil, da skriva toliko biserov. Sem pogosta obiskovalka, a vedno najdeš še neodkrite kotičke tega neokrnjenega bisera.

Sprava sem se podala z družino peš na Hudournik. Pot smo začeli malo po zaselku Vojsko in se peš podali proti planoti s čudovitim razgledom na Idrijski tektonski prelom in dolino reke Idrijce z vsemi slovenskimi vršaci v ozadju.
Vse naokrog nas so bile zaplate snega, ki so zelo očarale pogled na pokrajino.
Kamor je segel pogled pa sveže sledi srnjadi, gamsov, kavk, veverice, mišk, predvsem so me navdušile stopinje poljskih zajcev. Teh je bilo res veliko. Sledila sem jim vse naokoli po jasi, gozdu. Nekajkrat je prečkal cesto. Po pol urnem sledenju sem bila primorana priznati, da več ne vem, kod vse je hodil, saj so se sledi neštetokrat križale. Pogled se mi je ustavil pri zajčji dlaki, ki me je razveselila, da je pomlad res pred vrati. Le koliko zajcev je tu skakljalo in uživalo jutranje sonce? Eden ali več? Morda cela družinica. Le kdo bi vedel, to skrivnost skriva le travnik in naj tako tudi ostane.

Nevede smo dosegli najvišjo točko na nedeljskem pohodu. Hudournik se je pokazal v vsej svoji lepoti. Sonce je vidno topilo snežne zaplate, kazalo neverjetno moč in nas silil, da odložimo topla zimska oblačila.
Razgled je bil res dih jemajoči, videli smo zimsko kuliso Julijcev z glavnim vršacem Triglavom.

Počasi smo se vračali do našega izhodišča in zima je začela kazati zobe, zapihalo je kar močno. Nekaj ur preživetih v neokrnjeni naravi pa napolni baterije in duha.

Sankanje po zaplatah je pravi užitek za najmlajše.  

Stopinje poljskega zajca, miške in krokarja.

Navkljub poznemu popoldnevu se nisem dala in zavili smo še na drugi konec planote. V najbolj mrzli del, to nam izda tudi ime – Mrzla Rupa.
Šli smo v neznano, saj smo na tem izhodišču že iskali nek poseben čudež narave, a nismo bili dovolj vztrajni, da bi ga našli. Tokrat pa zares, ne dam se in z družino smo se podali po makadamski poti navzdol v smeri doline. Spremljalo nas je čudovito ptičje petje in zadnji sončni žarki so nam božali lička. Mimo je pripeljal avto in ustavili smo ga, da poprašamo, če smo na pravi poti. Prijazen lovec nam je veselo pripomnil, ja kar korajžno naprej do mostu, nato zavite desno v naravo. Tu okrog po grapi so vse pritoki in izviri reke Idrijce. Juhuuuu, tokrat najdemo to čudo narave!

Toliko svežine, čistega kisika le redko vdahneš. Telo se prepoji z vsakim vdihom z neštetimi atomi čistega kisika –  naravnim sokom, ki deluje kot eliksir mladosti. Narava vedno zmaga v vseh pogledih. Metuljčka priletita mimo mene in oznanita, da tu tudi njima paše. Je izreden mir, kamor človek le redko zaide. Kraj je poznan samo domačinom, ki so radi v stiku z neokrnjeno naravo in s samim seboj. Tu kraljujejo jelka, bukev in božji mir z neštetimi gamsi. Res podoživiš, kaj pomeni biti svoboden.

Od vseh strani so se vili potočki in se zlivali na najbolj ugreznjen del grape. Tu se je voda zbirala, polnila strugo in se zlivala po dolini navzdol. Okolica kar puhti po svežem čistem duhu narave. Človek se napoji radosti, svežine.

Sonce se je lesketalo v vodi. Neštete zvezdice so se pozibavale na gladini kristalno čiste vode. Izgledalo je, kot da bi nekdo posipal z vilinskim prahom. Morda pa tu domujejo rečne in gozdne vile.
Ta odgovor pozna le gozd in njeni prebivalci.

Voda ni bila prehladna, topla tudi ne preveč, a odličnega okusa. Čisto nekaj drugega kot doma, ko priteče iz vodovodnega omrežja. Ta voda je res živa, polna življenja. Odžejaš se z užitkom. Z veseljem sem pomakala dlani vanjo in zajemala vodo in srkala spomladanske kapljice, ki so odtekale mimo mojih prstov nazaj v rečno korito.

Mož me pokliče, naj pogledam na drugo stran. Počasi prikorakam in osupnem kako lep slap je tu, pred njim pa ogromen globok tolmun. Vsi kamni pa lepo zaobljeni, brez ostrih robov. Lapor je res izklesal idilično naravno kopališče. Kasneje izvem, da je to skrita kopalna točka za domačine, ki se v vročih poletnih dnevih hodijo tu namakat in hladiti. Seveda treba omeniti, da se ta voda ravno strašno nikoli ne segreje. Če doseže 16 stopinj v najbolj razgretih poletnih dneh je verjetno že čas za terme tu na Vojskem. Kljub mrzlici in knajpanju, pa je lokacija res izjemno lepa, mirna in slehernik spočije telo in duha.

Sledimo toku reke, koder se nizajo slap za slapovi. Številni balvani so presekali pot vodi in ta je izoblikovala številne bučke v strugi in jo oblikovala kot bi imela luknjasto dno. Nekateri deli grape so zelo težko dostopni. Mož obstoji na poti in me kliče poglej si tole lepoto. Kar ne morem verjeti, da je tu še en veličasten slap, ki se vije po prelomu skalne police v dolino nekaj metrov. Meri zagotovo 10 metrov in pogled naj njega je res dih jemajoči. Nad njim se poslavlja sonce in pričara veličasten pozdrav dnevu. To je spiralen slap, ga veselo poimenuje. Spustim se po izrednost strmi in drsni brežini vse do vznožja slapu. Spodaj je nastalo jezerce, gladino pa prekriva koprenasti led. Vse naokrog so lepe ravne skalne police, ki kar kličejo ko posijejo sončni žarki, da se tu po kopanju uležeš in pogreješ. To je res veličastna lokacija, kod kraljujejo gamsi in če si malo pozoren, boš tu videl veliko poležanih mes, koder je zadnje dni nočil.

ZVojskarska planota je v vseh letnih časih resnično prečudovita za obisk. Nikoli ni zgrešen obisk. Vzemite si čas in jo raziskujte.

Vojskarska planota pozimi –> KLIK

Rožice na Hudourniku –> KLIK

Razgledi iz Hudournika

 

Mrzli vrh

Mrzli vrh

Samo ime izda, da gre za hladen kraj. Tu se pogosto krešejo različni vetrovi in zmaga le tisti, ki je najmočnejši.
Mrzli vrh ima vsekakor sloves daleč na okoli kot izredno hladen kraj, kjer sneg rad preseneti prehitro in tudi rad ne odide spomladi.
Ko obiskovalec pride tod mimo, ga vsekakor ta kraj opozori, da prava pomlad tu še ni na vrsti. Ampak kljub posebni klimi ponudi izredno barvitost vsako pomlad, ko travnike prepoji modro- vijolična barva žafranov. Čim sončni žarki dobijo na moči, se travniki obarvajo v čudovite pomladne tone. Na teh čudovitih zaplatah leti ogromno čmrlov v vseh možnih različicah. Meni so najlepši tisti z rdečo obarvanimi ritami. Ko jih opazujem, se dobesedno zarinejo v vsak posamezni cvetek in se iz teh komaj skobacajo. Z svojo visoko frekvenco brenčijo po zaplatah žafranov vse od Žiri do Sivke in Ledin.
Tako lepo jih je opazovati, kako letajo iz cveta na cvet, kot pismonoša raznaša
pisma nosijo pelod naokoli in oplojujejo cvetove širom po jasi travnika.

Travnik žafranov v sončnem zahodu