Članki in prispevki
Zelo rada delim svoje podvodne uvide in radosti tudi z drugimi.
Zadnjo objavo mojega pogleda na prečudovito obalo Fiese si lahko preberete na tej povezavi.
Na spletni strani eMORJE.com, boste prebrali veliko zanimivega.
Iz srca se jim zahvaljujem za objavo in podporo.
Reka Idrica -Potapljač dec 2022
je izredno zanimiva 60 kilometrov dolga smaragdna lepotica. Ima številne zanimive, razgibane in predvsem na pogled izredno atraktivne pritoke. Najbolj spektakularni za ogled so Belca, Trebuša z Gačnikom. Celo najkrajša reka v Sloveniji se steka vanjo. Poimenovali so jo Jezernica. S slabimi 60 metri v dolžino v vročem poletju pogosto presahne, a je vseeno ena najbolj obiskanih, saj povezuje prvi naravni muzej v naravi na slovenskih tleh – Divje jezero, nekaterim tehničnim in jamskim potapljačem poznan misterij. Posebnost Jezernice je njen vodni tok, je ena redkih rek na svetu, katere tok lahko teče tudi v nasprotni smeri.
Sama reka Idrijca za potapljanje ni tako poznana, a nudi številne nepozabne tolmune, žonfe in bučke. Za potapljanje pa si raje izberite globje tolmune. Izvir reke Idrijce je poseben, ker ga dobesedno ne vidiš, voda se namreč steka napol iz zemlje na več delih Mrzle rupe. Že po nekaj metrih pa tvori številne res edinstvene slapove in kakor domačini radi povejo »žounfe in bučke«. V številnih se da kopati in jih raziskovati z masko. Zgornja Idrijca je predvsem zanimiva zaradi posebne vrste endemične marmorirane idrijske postrvi, ki je ena izmed različic soške postrvi, a naj bi se zaradi genetike zelo razlikovala od slednje. Kot je že iz latinskega imena soške postrvi Salmo marmoratus razvidno je obema omenjenim vrstama postrvi značilen marmoriran vzorec na hrbtu in glavi, med katerim je lahko zaznati več ali manj rdečih pik ali peg.
Sama reka je po celotnem toku hudourniška, kar se lepo pokaže v njeni strugi polni balvanov, skal, peska in slabo poraščenega dna. Razen mahov najdemo le še kako račjo zel, pa še to v srednjem in spodnjem toku. V zadnjih letih je tudi v njenem zgornjem toku opazen porast pojava cvetenja alg, ki se lahko pojavi tudi v sladki vodi in se poveča ter razširi zaradi povečanih vrednosti mineralnih snovi, nitratov in fosfatov, ki preidejo v vodotoke s kmetijskih površin oz. izpustov kanalizacije. Drugi možni razlog bi lahko bile občasne regulacije struge in vodotoka za potrebe kopalne turistične sezone ter odvzemanje obstoječih gramoznih nasutij, pri čemer se ruši naravni ekosistem reke, pomor iker in mladic ter nastanek nitastih zelenih alg.
Idrijca svojo pot zaključi veliko bolj pompozno kot sam izvir. Izlije se skupaj pri Mostu na Soči v še bolj znano, s turisti in ribiči obljudeno kolegico reko Sočo. To sotočje je eno najbolj obiskanih potapljaških točk na reki, saj tu tolmuni segajo do 10 metrov globoko. Sama Idrijca je od nekdaj slovela kot posebnost tako v favni in flori. Sam sloviti Antonio Scopoli je v Idriji videl in opisal drstenje rečne jegulje. S postavitvijo zajezitev in hidroelektrarne je bila ta pot žal prekinjena in tako v reki že dolgo ni več teh kači podobnih rib. Reka je doživela številne kataklizme še iz časa, ko je obratoval rudnik živega srebra. V njegovem več kot 500 letnem delovanju so v reko zmetali številne rudniške odpadke, jalovino, žgalne odpadke, sedaj pa odvečne načrpane vode.
Zardi tega so bila obdobja, ko je bila reka biološko čisto mrtva in je rudnik plačeval lokalnemu ribiškemu društvu zajetno vsoto denarja, da so nazaj v reko odlagali/ vlagali mladice. Naj omenim še pogost ribolov z jamskim razstrelivom, ki so ga knapi na skrivaj odtujili v jami. Sicer je bil tovrstni ribolov prepovedan, a se je kar (pre)pogosto izvajal. Po besedah izvajalcev monitoringa se dandanes letno izpere iz rečnih bregov preko 1500 kilogramov živega srebra, ki se v večini nalaga v mulju tržaškega zaliva.
V zadnjih letih je muharjenje postala velika modna muha predvsem tujcem, ki pogosto s tem namenom pridejo na reko Idrijco in se z njo povežejo. Tudi zaradi tega se vlaga nekaj več mladic v strugo, kar zna biti magnet tudi za potapljače.
Slovenski potapljaški atlas ima opisane nekatere lokacije, kamor se lahko gremo potopit in si pogledat kako izgleda življenje pod gladino. Predvsem obiskan je spodnji tok, a tudi srednji tok poseduje veliko atrakcij. Za jamske potapljače je zelo poznana in obiskana jama z ozkim vhodom v bližini Divjega jezera, v Podroteji, tik za krajem Spodnja Idrija pa je mogoč enostaven prehod v manjšo jamo. Sledijo številni krajši tolmuni, v katerih potapljaško opremo prenašamo iz enega do drugega tolmuna, če si le sledijo drug drugemu blizu. Za prvi ogled bi vsekakor priporočila lokacijo pri Kurniku ali pa Slap ob Idrijci tik pod hidroelektrarno. Obe lokaciji imata omogočen prostor za parkiranje avta, lahek dostop z zadostno globino vode za izvedbo lepega potopa, predvsem pa sta bogati z ribjim fondom. Posebnost rek je definitivno njena vidljivost, saj se po vsakem deževju voda skali in rabi kar nekaj časa, da je zadosti bistra za potapljanje. Tudi, ko reka izgleda na oko bistra predlagam, da po večjem nalivu počakate vsaj teden dni, še bolje pa dva, da boste v potopih lahko brezmejno uživali.
V reki Idrijci so poleg rib, zanimivih za športni ribolov, prisotne tudi druge ribe, za življenje v reki prav tako pomembne. Ne bo vam tuja prisotnost primorskega blistavca in primorske belice, ki so endemični v Idrijci in Soči ter različnih vrst postrvi. Poleg potočne in šarenke seveda tudi soška in idrijska, ki pa sta pogosto mešani s potočno ter številni križanci. Kako jih najlažje ločimo med seboj? Potočne postrvi prosto plavajo po tolmunih v paru ali več, medtem ko soške in idrijske samotarsko raje nepremično počivajo v globokih tolmunih v zavetju kakega balvana. Slednje imajo lepo kamuflažno obarvanost, da jih veliko težje in kasneje opaziš, saj so dobesedno zlite z okolico. Ko pa se počutijo ogrožene, pa nenadoma spremenijo barvo in se izstrelijo z veliko hitrostjo v neznano. Največji primerki pri nas segajo v dolžino preko enega metra ter tehtajo preko 20 kg.
Zelo iskana mavrično obarvana sladkovodna riba iz družine postrvi je tudi lipan, katerega žal še nisem imela čast spoznati, je pa prisoten v reki Idrijci. Če boste imeli srečo, boste lahko v vodi videli tudi kako belouško ali kobranko. Seveda sta obe popolnoma nenevarni in na lovu za kako malo ribo ali žužkom. Ne smemo pa pozabiti tudi na drug vodni živež, ki je glavna hrana vsem ribam ter rake, kot sta npr. primorski koščak in koščak, vsi skupaj pomemben del vodnega rečnega ekosistema. V reki boste tako našli še različne bube, polže, žabe in žuželke v različnih razvojnih stopnjah. Meni so številne ličinke izgledale kot majcena vesoljska bitja, na pogled po barvi in obliki pa so izredno privlačne ličinke kobilic. Vsekakor bodimo spoštljivi do tu živečih rečnih prebivalcev, da jih ne vznemirjamo v svojem naravnem okolju, ampak jih občudujemo in jim pustimo svoj življenjski prostor tak, kot smo ga mi doživeli.
Še par nasvetov: preden se odpravimo na potop si poglejte vremensko napoved ter možnost varnega parkiranja. Vzporedno ob toku Idrijce je namreč Keltika navkljub rekonstrukciji izredno ozka, ovinkasta in nevarna cesta. Primanjkuje mest varnih postajališč. Pripravimo si plan vstopa in izstopa v in iz vode. Sestavimo opremo in le to prenesemo do vstopne točke. V tolmunih ni nekega velikega manevrskega prostora, zatorej si zamislimo potop s tokom in na koncu tolmuna izstopimo iz vode. Če je mogoče nadaljujemo v sosednji tolmun, dokler ima voda zadostno globino. Le ta pogosto ni globlja od enega metra. Treba pa je vzeti v zakup, da je potrebno težko potapljaško opremo pogosto prenesti po kamnih in rečnih sipinah, ki so spolzke, pesek pa se ugreza po brežini nasipine – meandra. Zatorej če je le možno, si za tak potop vzamemo čim manjšo jeklenko. Opcija je tudi izposoja, če le te sami nimamo.
V reki Idrijci se bomo najlažje potapljali v paru ali v majhnih skupinah, saj pod vodo ni veliko prostora za potapljanje, vsekakor pa lahko ob nepazljivosti drug drugemu hitro skalimo vodo in poslabšamo vidljivost, kar zna biti nelagodno za potapljače, ki so zadaj v skupini. Kadar se potapljamo v gorskih rekah ne smemo pozabiti, da so temperature bolj osvežujoče. V zgornjem toku Idrijce temperatura tudi poleti ne bo presegala 15 stopinj, v srednjem toku, če boste imeli veliko sreče bo do maksimalno 19, v spodnjem pa lahko preseže tudi 20 stopinj. Zelo odvisno od sezonskosti in vremena. Vsekakor se raje oblečemo kot za zimske razmere v debelejši neopren ali suho obleko. Želim vam, da odkrivate podvodne čare tudi v »živosrebrni« reki Idrijci.
https://www.layout.si/potapljaci/potapljac_130/files/basic-html/page24.html
Množica razigranih plavalcev z mahajočimi plavutkami, potapljačev na dah, otrok, kopalcev z rešilnimi jopiči in gumenjakov šviga sem ter tja. Na napihljivem čolnu Zodiac-u ukažejo, da naj skočimo v vodo nežno. Polna pričakovanja pomočim glavo v slano morsko vodo in skozi potapljaško masko zagledam osupljiv prizor žive narave - ogromno jato delfinov, ki kot plesoči torpedo plava proti meni in se tik pred menoj potopi proti plitvemu dnu. Ljudje noro zamahujejo in odrivajo vodo v želji biti v centru dogajanja; odvija se borba na gladini, kdo bo čim bližje veliki jati razigranih delfinov.
To je Liveaboard Egipt 2023 z Nemo Divers, ki je postregel z eno mojih najlepših izkušenj in nepozabnimi utrinki, ki so se mi zapisali globoko v srce in dušo. Bojan Bančič mi je par dni poprej poslal SMS-sporočilo, če se jim pridružim kot zadnji član potapljaške ekipe. Hvaležna za ponudbo sem poskušala urediti letalsko karto, kar pa je bila vse prej kot enostavna reč tik pred zdajci. Zaradi težav z internetom je bil za določen čas onemogočen rezervacijski sistem, tako da sem se prepustila toku usode, češ če mi je namenjeno, se bo že sprostilo. In res. Čez dva dneva sem že sedela na letalu na poti v Hurgado, kjer sem prespala v lokacijsko težje dostopnem apartmaju. Zjutraj sem na recepciji prenočišča spoznala preostale člane slovenske ekipe, ki so sem prišli po drugi letalski poti kot jaz in ob 12h smo se skupaj z velikim turističnim avtobusom odpeljali proti jugu v pristanišče Port Ghalib, ki je glavna iztočnica za večino potapljaškega ladijskega turizma za južni del Rdečega morja.
Tu se je naše teden dni dolgo skupno potovanje začelo še s preostalimi potapljači in ladijsko posadko, ki ni bila maloštevilčna in so za nas skrbeli po svojih najboljših močeh. Po prejetem dovoljenju za izplutje smo se odpravili še globje na jugovzhod proti koralnima grebenoma Daedalus Reef in Elphistone Reef, ki sta verjetno poznana številnim potapljačem, ki tja redno zahajajo. O tem zapišem kaj več kdaj drugič.
Osebno me je najbolj očarala nepričakovana lokacija Sataya - Dolphin House, katero smo obiskali predzadnji dan potapljaškega safarija. Nasploh prvič sem obiskala južni del Rdečega morja in plana lokacij potapljanja nisem poznala. Tako sem sproti odkrivala in pomnila imena ter lokacije potopov, pred premikom ladje so nas le obvestili, kam gremo in koliko ur naj bi do tja pluli, saj se tu razdalje med atrakcijami premagujejo večinoma ponoči. Tudi pri nas ni bila izjema, na vse večje premike smo pluli izključno v temi.
Ves čas smo imeli res izredno lepo sončno vreme in dokaj mirno morje, s sicer malo bolj mrzlo vodo, ki se je v tednu dni segrela komaj nad 25 stopinj Celzija. Tako smo prispeli na lokacijo Sataya, ki leži južno od Marsa Alam. Tu so nam ponudili dve možnosti – polurno plavanje z delfini ter potopom v bližini ali pa štiri-urno plavanje s temi čudovitimi bitji ter brez potopa. Pametno smo izbrali slednje in kmalu so nas z gumenjakom odpeljali na kraj, kjer je že mrgolela množica plavalcev – znak, da so delfini nekje v bližini tik pod morsko gladino.
Dobili smo nekaj napotkov, katerih se je bilo sprva kar težko držati, nato pa čedalje lažje. V morje naj se potopimo počasi in neslišno ter brez kričanja in naj ne plavamo za delfini, ker bodo oni priplavali do nas. So radovedna in čuteča bitja. Naj plavajmo kar se da z občutkom brez paničnega mahanja in tudi na dah naj se raje ne potapljamo. Poskusimo se držati
skupine, skratka naj ne vznemirjamo preveč morskih prebivalcev. Prepričana sem, da so podobna navodila podali domačini tudi turistom na izletniških plovilih, vendar rezultat nikakor ni bil pričakovan. Ali pač. Tudi neizkušeno oko bi lahko takoj na prvi pogled prepoznalo kdo je potapljač od dnevnih obiskovalcev izletnih ladij.
Vladal je pravi kaos. Kdo bo prvi in čim bližje plaval za ogromno jato več deset vrtečih, igrivih se delfinov. Takoj mi je bilo jasno, zakaj smo dobili zgornje napotke. Priznam, prve minute v vodi je tudi mene zelo vznemirjalo in sem sledila jati delfinov vrste Stenella longirostris (dolgokljuni progasti delfin), nato pa se čedalje bolj umirjala in samo opazovala. Vmes sem jih sem ter tja dobila po glavi s kako plavutko ali celo prejela udarec z roko mimo plavajočih turistov, ki se niso zavedali okolice. Kar težko je bilo ostati povsem miren in slediti mojim prijateljem iz ladje. Nedaleč vstran nas je stalno spremljal voznik gumenjaka, ki nas je vse imel dobro na očeh, kljub temu, da smo se kar razkropili po vodni gladini vse naokoli.
Dolgokljuni progasti delfin je eden izmed osmih vrst, ki jih najdemo v Egiptu. So srednje velika vrsta delfinov, izredno igrivi, družabni in dinamični. Stalno se vrtijo, zato so v angleškem jeziku dobili tudi ime »spinner«.
Na enkrat lahko naredijo do štiri vrtljaje pri skoku v zrak. Med seboj se zelo radi igraje lovijo, grizljajo in dotikajo drug drugega. Med igro so tudi spolno zelo aktivni kot vse druge vrste delfinov. Samice so godne za paritev med četrtim in sedmim letom, samci pa po dopolnitvi sedmega leta starosti. Samica nosi mladiča deset mesecev, materino mleko sesajo do dve leti po rojstvu. Po treh letih je samica zopet godna za paritev, a kar je zelo zanimivo, mladiči pogosto ostanejo vse življenje z materjo. Vez z mladičem je izredno močna. V povprečju živijo 20 let, ob dobrih življenjskih pogojih pa celo do 40. Med paritvijo so izredno igrivi, razigrani, se glasno sporazumevajo in se vrtinčijo in kot pri večini ribah (delfini so vodni sesalci) se dva samca oprimeta samice, le da se vsi trije vrtijo na vse stani in zelo hitro drsijo po vodi.
»Dolgokljuni progasti delfin spada med ogrožene vrste, najbolj ga prizadene onesnažena voda in plastika ter kemikalije, ki jim povzročajo notranje poškodbe. Za območje Rdečega morja pa so definitivno največji izziv izlov ribjega fonda in turisti, ki se obnašajo kot razbojniki v morju,« pove Ahmed Fouad iz organizacije Redsea project.
Turizem v okolici Marsa Alam se izredno hitro razvija, s tem se povečuje tudi število dnevnih obiskov lokacij, kjer delfini počivajo po lovu na hrano. Na lov grejo ponoči v velikih jatah, tako da s pomočjo eholokacije zajemajo (skenirajo) temo oz. oddajajo visokofrekvenčne zvočne impulze kot sonar in ko naletijo na plen, si s piščalkinim piskom podobnem zvoku (zvočni valovi) signalizirajo velikost, obliko, lokacijo in oddaljenost do plena. Delfini vedno lovijo složno in organizirano v jatah v globini tudi do sto metrov. Radi se prehranjujejo z ribami, prava poslastica so jim lignji.
Izsledki Združenja londonskih zoologov kažejo, da so dolgokljuni progasti delfini ključni za ohranjanje koralnih grebenov po celotnem svetu, saj so njihovi iztrebki polni pomembnih nutrientov – hranil, ki so nujni za normalen razvoj koralnih grebenov.
Vse naokrog plavajo ogromne jate delfinov – kasneje sem jih na fotografijah naštela preko šestdeset. Prizori so res veličastni. Tik ob belih peščenih tleh drsijo delfinje starešine, ki so malo večje rasti. Po telesu so posejane številne belo-sive pege. Nad njimi plavajo skrbne mamice z razposajenimi mladiči, sledijo podivjani delfinji najstniki. Vse vprek žvrgoli – kot da bi poslušala delfinje petje iz prve vrste.
Nato delfinja srenja zaplava in zapleše piruetni ples med ljudmi.
Na obrazih vseh prisotnih žari navdušenjem nad videnim in doživetim.
Tudi delfini uživajo v naši prisotnosti, v občinstvu in izžarevajo zadovoljstvo z nami. Videti je, da nas natančno spremljajo in za nami ponavljajo naše kretnje. Vsekakor so izjemni opazovalci in hitri oponašalci ter navsezadnje hvaležni učenci.
S podvodnim fotoaparatom v roki se na fokusni točki zavrtim za 540°okoli svoje osi in takoj z najbolj radovednim skupaj pleševa duet iz oči v oči zlepljena kot dve senci. Ko mi z očmi sledi in opazuje, me v telesu preveva občutek božanskega in pomirjajočega. Le kaj mi sporoča? Nato skozi valove zaslišim z gladine… Jana, Jana, Jana, … odhajamo…. Dvignem se na površje, v realni svet….
