Indonezija SULAVESI
Nora nepozabna pokrajina, tradicija, ki se ti vtisne na dušo, dolge mučne poti, a prečudovita tropska morja in deževni gozdovi.
S sopotnico žal nisva imele zadosti denarja, da bi si privoščile letalski let na drugo, varno stran otoka in sva kljub vsem opozorilom pot nadaljevale z avtobusom. Vožnja je bila dolga dvajset ur in za naju zelo neprijetna, saj nas je stalno ustavljala policija oziroma vojska ali pa kar oboji hkrati. Vsakič so naju pošteno pregledali in z rokami pretipali vsak del najinega telesa.
Korupcija pa v Indoneziji igra glavni zaslužek posameznikom, ki so predvsem državni uradniki (policija), tako da mora voznik vozila plačati na vsaki postojanki kar lepo vsoto denarja, če hoče, da spustijo njegovo vozilo naprej na pot. Ponavadi stoji policist poleg avtobusa in dobi tretjino denarja od prodane karte, tretjina pripada lastniku vozila, zadnja tretjina pa ostane vozniku, ki mora s tem denarjem natočiti gorivo in skrbeti, da je vozilo izpravno za vožnjo, preostanek (skoraj nič) pa je njegova plača.
Skoraj vsi domačini kadijo klinčkove cigarete in s tem zakadijo celotni avtobus z gostim sladkim dimom. Na ta način skoraj ne vidiš soseda na sedežu in ti po nekaj urah začne zelo slabeti tako, da komaj čakaš na konec vožnje, da se lahko nadihaš vlažnega, a svežega tropskega zraka.
Pozno ponoči sva prispele v mestece Rantepao in si poiskale poceni nočitev. Naslednje jutro sva odšle na lov za informacijami, kje bi lahko doživele slovesnost kakega pogreba tako, da sva se kar napešačili po ulicah. Vendar ne brez uspeha, saj sva po nekaj urah že imele podatke o neki pogrebni slovesnosti, ki naj bi se odvijala v kratkem.
Poleg tega sva uspele dobiti še prevoz in vodnika, ki naju je potem pospremil na samo prizorišče dogodka. Dva Avstrijca, ki sva jih poprej srečali nekajkrat na poti, sta nas povabila v njihovo vozilo, kar je za naju pomenilo zastonj prevoz. Sprva smo odšli v trgovino nakupit darove za sorodnike umrlih (ti imajo sicer najraje cigarete), kjer smo nabavili približno 10 kg sladkorja in nekaj drugih sladkarij. Ceno za darove v trgovini so nam po pričakovanjih zasolili za nekajkratno ceno običajne normalne cene.
S starim terenskim vozilom, ki mu je manjkala sprednja luč in bogve kaj še, smo se odpeljali po blatnih poteh v deževni gozd severno od Rantepaoa mimo vasi Tikala in zavili na desno, dokler nismo obtičali v gostem, globokem blatu v strmem klancu. Narava okoli nas je bila nora; številni grmi kave, kakava, oljnih palm, božične zvezde, vodenk, kalanhoj, ki žal niso cvetele, vsekakor pa nisi mogel zgrešiti neštetih taščinih jezikov (Laurentij Sansevieria) ter singonij.
Za nami so se ustavili mnogi majhni in dotrajani tovornjaki domačinov, ki so vozili ljudi na prizorišče pogreba. Pridružili so se nam pri hoji v hrib, na svojih plečih pa so nosili za noge zvezane prašiče, ki so prestrašeno krulili na svoji zadnji poti. V vasi so bile postavljene hiše s tradicionalnimi bambusovimi strehami (na las podobne ladjam), na njihovih portalih pa so bili z rdečo, črno in rumeno barvo poslikani motivi petelinov (bitke petelinov so nekoč odločali o usodi družin, lastnini ali sporih med vaščani) in čvrsto pritrjeni rogovi volov, ki so jih usmrtili na nekem prejšnjem pogrebu.
