SABOTIN, kjer sonce kraljuje

Krasna si, bistra hči planin
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti…
Simon Gregorčič

Me vsakič spomni, ko se ozrem po tej smaragdni lepotici, da ji ni para.
Po dolgih treh letih sem končno sama uspela izkoristit dan z najljubšo osebo. Po dolgi izbiri možnosti je končno botrovala, da gremo prvič na Sabotin. Načrtno sva izbrala lahko, nezahtevno sproščajočo pot, da daš možgane na OFF in imaš čivavo na straži, kakor Zmelkoow rad prepeva.Se je pa pot čudežno zelo podaljšala na celodnevno turo in postala kar zahtevna. Kljub rani pomladi in napovedi, da bo maksimalno 20 stopinj Celzija, se je sonce uprlo na na vso pobočje in greben ter nešteto posejanih skal in kamnov, ki jim ni videti konca, ko hodiš tod okrog. Zlato sonce je razkazovalo svojo moč in napenjalo mišice, da je dalo res misliti, da se je treba tudi na nezahtevne pohodniške ture zelo pripraviti. Že po nekaj ur hoje po grebenu sem se počutila, kot da bi bila v pečici, kljub osmemu marcu. Steklenica vode je hitro pošla, kot nalašč pa ni bilo želene sapice vetra, ki bi malce zapihljala in ohladila razgreto ozračje.
Postajala sem čedalje bolj utrujena, grebenski poti pa ni bilo videti ne konca, ne kraja. Noge so od utrujenosti začele že malo opletati po svoje in se težko zaletavati v številne razmetane kamne, ki so sestavljali pot. Za vse tegobe se je odkupil neverjetno lep razgled, ki je segal po dolini, kjer se vije smaragdna lepotica – Soča,  vse do Solkanskega mostu.
Pogled je navdihoval in vzpodbujal, da treba le vztrajati in iti naprej, da dosežemo vrh, ki ga ni bilo na spregled.
Ob poti so bili okopani številni strelni jarki, podzemni rovi in tuneli, ki so opozarjali na krvavo preteklost te pokrajine. Le ti, že davnaj pozabljeni ostanki, so se prikradli sem in tja izza robidovja in gostega neprehodnega rastja. Stopila sem s poti in raziskovala ročno izklesane podzemne rove. Bilo jih je res ogromno. Po videzu sodeč so bili grajeni zelo podobno. Čedalje bolj sem dobivala občutek, da je gora prerešetana kot švicarski sir.

Podzemni rovi pod grebenom Sabotina

Končno nam je pot presekal ogromen cik – cak jarek, ki je vertikalno povezoval dolino z vrhom. Stopila sem ven in se skrila sleherniku. Na vznožju jarka sta izza ovinka pokukala dva lesena ležalnika in bila kot naročena za težko prislužen počitek in malico.