Vojskarska planota navduši
Nedeljsko odkrivanje neokrnjene narave Vojskarske planote je presenetilo z vsemi čari.
Le kdo bi si mislil, da skriva toliko biserov. Sem pogosta obiskovalka, a vedno najdeš še neodkrite kotičke tega neokrnjenega bisera.
Sprava sem se podala z družino peš na Hudournik. Pot smo začeli malo po zaselku Vojsko in se peš podali proti planoti s čudovitim razgledom na Idrijski tektonski prelom in dolino reke Idrijce z vsemi slovenskimi vršaci v ozadju.
Vse naokrog nas so bile zaplate snega, ki so zelo očarale pogled na pokrajino.
Kamor je segel pogled pa sveže sledi srnjadi, gamsov, kavk, veverice, mišk, predvsem so me navdušile stopinje poljskih zajcev. Teh je bilo res veliko. Sledila sem jim vse naokoli po jasi, gozdu. Nekajkrat je prečkal cesto. Po pol urnem sledenju sem bila primorana priznati, da več ne vem, kod vse je hodil, saj so se sledi neštetokrat križale. Pogled se mi je ustavil pri zajčji dlaki, ki me je razveselila, da je pomlad res pred vrati. Le koliko zajcev je tu skakljalo in uživalo jutranje sonce? Eden ali več? Morda cela družinica. Le kdo bi vedel, to skrivnost skriva le travnik in naj tako tudi ostane.
Nevede smo dosegli najvišjo točko na nedeljskem pohodu. Hudournik se je pokazal v vsej svoji lepoti. Sonce je vidno topilo snežne zaplate, kazalo neverjetno moč in nas silil, da odložimo topla zimska oblačila.
Razgled je bil res dih jemajoči, videli smo zimsko kuliso Julijcev z glavnim vršacem Triglavom.
Počasi smo se vračali do našega izhodišča in zima je začela kazati zobe, zapihalo je kar močno. Nekaj ur preživetih v neokrnjeni naravi pa napolni baterije in duha.
Sankanje po zaplatah je pravi užitek za najmlajše.
Stopinje poljskega zajca, miške in krokarja.
Navkljub poznemu popoldnevu se nisem dala in zavili smo še na drugi konec planote. V najbolj mrzli del, to nam izda tudi ime – Mrzla Rupa.
Šli smo v neznano, saj smo na tem izhodišču že iskali nek poseben čudež narave, a nismo bili dovolj vztrajni, da bi ga našli. Tokrat pa zares, ne dam se in z družino smo se podali po makadamski poti navzdol v smeri doline. Spremljalo nas je čudovito ptičje petje in zadnji sončni žarki so nam božali lička. Mimo je pripeljal avto in ustavili smo ga, da poprašamo, če smo na pravi poti. Prijazen lovec nam je veselo pripomnil, ja kar korajžno naprej do mostu, nato zavite desno v naravo. Tu okrog po grapi so vse pritoki in izviri reke Idrijce. Juhuuuu, tokrat najdemo to čudo narave!
Toliko svežine, čistega kisika le redko vdahneš. Telo se prepoji z vsakim vdihom z neštetimi atomi čistega kisika – naravnim sokom, ki deluje kot eliksir mladosti. Narava vedno zmaga v vseh pogledih. Metuljčka priletita mimo mene in oznanita, da tu tudi njima paše. Je izreden mir, kamor človek le redko zaide. Kraj je poznan samo domačinom, ki so radi v stiku z neokrnjeno naravo in s samim seboj. Tu kraljujejo jelka, bukev in božji mir z neštetimi gamsi. Res podoživiš, kaj pomeni biti svoboden.
Od vseh strani so se vili potočki in se zlivali na najbolj ugreznjen del grape. Tu se je voda zbirala, polnila strugo in se zlivala po dolini navzdol. Okolica kar puhti po svežem čistem duhu narave. Človek se napoji radosti, svežine.
Sonce se je lesketalo v vodi. Neštete zvezdice so se pozibavale na gladini kristalno čiste vode. Izgledalo je, kot da bi nekdo posipal z vilinskim prahom. Morda pa tu domujejo rečne in gozdne vile.
Ta odgovor pozna le gozd in njeni prebivalci.
Voda ni bila prehladna, topla tudi ne preveč, a odličnega okusa. Čisto nekaj drugega kot doma, ko priteče iz vodovodnega omrežja. Ta voda je res živa, polna življenja. Odžejaš se z užitkom. Z veseljem sem pomakala dlani vanjo in zajemala vodo in srkala spomladanske kapljice, ki so odtekale mimo mojih prstov nazaj v rečno korito.
Mož me pokliče, naj pogledam na drugo stran. Počasi prikorakam in osupnem kako lep slap je tu, pred njim pa ogromen globok tolmun. Vsi kamni pa lepo zaobljeni, brez ostrih robov. Lapor je res izklesal idilično naravno kopališče. Kasneje izvem, da je to skrita kopalna točka za domačine, ki se v vročih poletnih dnevih hodijo tu namakat in hladiti. Seveda treba omeniti, da se ta voda ravno strašno nikoli ne segreje. Če doseže 16 stopinj v najbolj razgretih poletnih dneh je verjetno že čas za terme tu na Vojskem. Kljub mrzlici in knajpanju, pa je lokacija res izjemno lepa, mirna in slehernik spočije telo in duha.
Sledimo toku reke, koder se nizajo slap za slapovi. Številni balvani so presekali pot vodi in ta je izoblikovala številne bučke v strugi in jo oblikovala kot bi imela luknjasto dno. Nekateri deli grape so zelo težko dostopni. Mož obstoji na poti in me kliče poglej si tole lepoto. Kar ne morem verjeti, da je tu še en veličasten slap, ki se vije po prelomu skalne police v dolino nekaj metrov. Meri zagotovo 10 metrov in pogled naj njega je res dih jemajoči. Nad njim se poslavlja sonce in pričara veličasten pozdrav dnevu. To je spiralen slap, ga veselo poimenuje. Spustim se po izrednost strmi in drsni brežini vse do vznožja slapu. Spodaj je nastalo jezerce, gladino pa prekriva koprenasti led. Vse naokrog so lepe ravne skalne police, ki kar kličejo ko posijejo sončni žarki, da se tu po kopanju uležeš in pogreješ. To je res veličastna lokacija, kod kraljujejo gamsi in če si malo pozoren, boš tu videl veliko poležanih mes, koder je zadnje dni nočil.
ZVojskarska planota je v vseh letnih časih resnično prečudovita za obisk. Nikoli ni zgrešen obisk. Vzemite si čas in jo raziskujte.
Vojskarska planota pozimi –> KLIK