Indonezija  SUMATRA

Prijazna država polna sonca, ljubezni in nasmeha. Preživet čas na tem otoku se globoko zasidra v dno duše.

Družinsko popotovanje, ki je navdihnilo duha.

Po dolgem planiranju in odločitvi ali sploh gremo, je bila to ena najlepših družinskih izkušenj. Otroci še dandanes podoživljajo, kako smo odkrivali tropska morja, deževni gozd in vsa njegova bitja s številnimi rožami in rastjem, ki ga vidi slehernik naprodaj v naših cvetličarnah. 

Tam pa dobesedno kot plevel raste vso to barvito, raznoliko in edinstveno rastje. Seveda je bil glavni cilj kot za večino tujcev videti orangutane v naravi. Imeli smo res neverjetno srečo, saj smo jih videli ogromno.

Dvodnevno pohajanje po deževnem gozdu, mam je res bilo naklonjeno in razkrilo številne primate, žužke, veverice, metulje in ogromne mravlje.

Vstopi v GALERIJO slik SUMATRA

Potopis dela potovanja skozi oči Primož Jurjavčiča

1. DEL Uvodna beseda 😉

Naj se vam najprej predstavimo. Naša družinica šteje štiri oz. pet članov, če štejemo še našo dolgodlako muco Šano, ki je upihnila dve miški. Najmlajši in hkrati tudi najbolj trmast član naše družine je sin Gal, ki je letos v letu 2017 zaključil z drugim razredom osnovne šole. Družbo mu dela starejša sestra, hčerka Gaja, katere delovni staž na našem svetu je za 20 mesecev daljši od Galovega. Gaja vestno skrbi, da bratu ni nikoli dolgčas in da imata venomer čas in teme za »neverending« spore. Moja multi-task nadpovprečno sposobna žena Jana, ki drži tri vogale naše hiše skupaj, je samo pol leta mlajša od moje malenkosti (Primož), oba pa sva že zakorakala v osrednja leta življenja.

V nadaljevanju vam opišemo naše poletne počitnice 2017 na Sumatri.

Najbrž se sprašujete:”Zakaj ravno Sumatra?” Pač zato, ker je Islandija draga, predraga, ker je tam hladno in vetrovno, ker si moraš urejati zadeve vsaj pol leta, še bolje pa leto vnaprej in ker je enostavno, da ponovimo predraga, da ne omenimo stroška, ko gre za celo družino, za štiri osebe.

In potem je moji ženi prišlo na misel: Sumatra! Sicer je v Indoneziji že bila pred dobrimi desetimi leti (Bai, Sulavesi), na Sumatri pač ne. Je pravo nasprotje Islandiji: toplo tropsko podnebje, toplo morje, džungla, vetrovno in hladno vsekakor ni, pa še poceni je. No ja, zakaj pa ne, smo si rekli in začeli gledati termine, kdaj bi sploh šli in se odločili, da je najboljše v prihajajočem poletju, še bolje takoj po končanem šolskem letu v juniju, ker julij in avgust veste, kakšno je. Še bolj vroče, soparno in pa cene gredo samo še kvišku. Podobno je bilo z letalskimi kartami. Dlje smo mencali in cincali, višje so bile cene, zato sva glavna leta s katarsko letalsko družbo kar zakupila, da si le ne bi premislila.

Nato sva ugotovila, da smo se v tretje noseči in to že v drugem mesecu. Za Jano sta sledila težka dva meseca, polna spoznavanja straniščne školjke od spredaj in zadaj, dehidracije, pomanjkanja apetita in non-stop bruhanja, navsezadnje smo ponovno pristali na infuziji na urgenci. Ko je bilo najhujše mimo, sva proti koncu tretjega meseca šla v akcijo, si preko interneta nabavila zadnjo verzijo Lonely Planeta v pdf formatu (verzija: april 2017), dokupila manjkajoče notranje letalske nizkocenovne lete, manjkajočo opremo ter počasi seznanila našo mačko, starše in bližnje ter seveda moje službene kolege, da nas ne bo skoraj tri tedne. Verjetno so se vsi prav potiho malce le zgražali, najprej glede izbire destinacije, nato pa še zaradi dolžine potovanja. Le kam greste, tja v divjino, kjer razsaja malarija, pa terorizem, pa vulkani in poplave, tsunamiji in še bi lahko naštevali. In tako smo začeli odštevati dneve…

Odločitev, kam na dopust, je postala še lažja, ko sva ugotovila, da so v zadnjem letu ali dveh na to lokacijo romale kar tri slovenske družine, ki so se o tem razpisali v svojih blogih oz. na svojih spletnih straneh (http://www.matjazcorel.com/sumatra/; http://www.posvetu.si/blog/potopisi/sumatra-2016-zakaj-in-kako/; http://matickuder.com/sumatra-2016-first-thoughts/), prav vsi pa smo se med seboj spoznali na prvem (upam, da od zdaj naprej tudi tradicionalnem) »Po Svetu« popotniškem pikniku v centru Gibi Šport v okolici Ljubljane v nedeljo, 4. junija 2017 ob peti obletnici delovanja spletne strani www.posvetu.si, ki so ga zaokrožila tri zanimiva potopisna predavanja. Omenjena spletna stran je sicer ves čas ažurirana in ponuja najaktualnejše nasvete glede iskanja najugodnejših letalskih kart in drugih popotniških skrivnosti.

Še beseda o potovanju, zavarovanjih in zdravstvu – popotovanje sva si z Jano splanirala s pomočjo turističnih vodnikov (glej sliko), ki sva jih našla v mestni knjižnici in pa predvsem Lonely Planeta. 

Za tako dolgo pot sva se odločila, da si moram vzeti vsaj 3 tedne, saj si polovico časa stalno na poti, bodisi v zraku, na cesti ali kje drugje. Zaradi slabih preteklih izkušnjah s cepivi in njihovimi stranskimi učinki, smo se na potovanje podali brez dodatnega zavarovanja ter brez dodatnih cepljenj in antimalarikov, tudi brez tipične preventive – sprejev proti komarjem. Našo zdravstveno floto so tako zaokrožili prva pomoč, naravna eternična olja sivke in limone (uporaba tudi kot repilent, sicer pa odlična preventiva proti blaženju in zdravljenju srbečic, izpuščajev, pikom komarjev, za hitro celjenje alergij, brazgotin in opeklin kože, tudi sončnih), 70 % domači alkohol (dimac – za primere hujših trebušnih in prebavnih težav in razkuževanje odprtih ran), liposomski vitamin C v praškasti obliki in magnezijev citrat (za lajšanje alergijskih reakcij na koži, proti dehidraciji in krčem) in sterilne igle za prediranje otiščancev in odstranjevanje trnjev v koži. Resnici na ljubo smo se posluževali vsakega po malem, po drugi strani pa razen Gaje nismo imeli problemov s komarji, saj jih resnično ni bilo veliko. Vsi štirje smo tako več ali manj bili zdravi s par manjšimi izjemami (bruhanje, izčrpanost).

Dovolj za uvod, več o samem potovanju pa v nadaljevanju.

2.del: Trije letalski leti            (sreda, 28.06.2017, 1.dan)

Končno. Dan D. Za celo družino in Galkota. Gal je tudi uradno dopolnil 8 let in zdaj ni bil več »ta mau«. Sumatra je bilo lepo darilo za njegov rojstni dan, ampak resnici na ljubo bi on namesto tega v svojih rokah raje videl kak zajeten paket lego kock.

Skratka, vstali smo ob 5h zjutraj, nevedoč, da bo rana ura, zlata ura postala tako rekoč naš vsakdanjik. Ob 6.45h smo se že narisali v Mirni Peči, kjer sta nas pričakala naša last minute rešitelja, Nataša in Simon. Prva tik pred odhodom v službo, njen mož pa si je vzel za nas celo dopust, da nas pospremi na Zagrebško letališče ter se z našim jeklenim konjičkom vrne nazaj v Slovenijo. Poleg tega, da so cene parkiranja avtomobila na letališču Franjo Tuđman, ki nosi ime po prvem hrvaškem predsedniku, nesramno drage (za 20 dni ca. 210 €), nam tudi ni bila všeč misel, da pustimo naš avto nekje na dosegu tujih rok, zato smo se raje odločili, da ga pustimo na varnem pri naših prijateljih.

Po pol urnem predahu smo ob 7.15h odpeketali dalje na avtocesto proti mejnemu prehodu Obrežje, kjer k sreči nismo imeli nikakršnih zamud in težav, tako da smo v skladu z Googlovim predvidevanjem letališče dosegli po natanko eni uri vožnje. Žal lahko vozila pred vrati letališča postanejo le resnično kratkih 10 minut, tako da smo hitro za seboj pustili Simona in se povzpeli na pred tremi meseci novo odprto zagrebško letališče. Stavba ima posebno valovito streho, v katero je vgrajenih kar 26 tisoč železnih palic. Ker so nam prvotno uro leta prestavili za 20 minut poprej na 10. uro, smo tako na letališče prispeli naravnost optimalno. Lahko omenimo stroge hrvaške ukrepe pri pregledu ročne prtljage, saj je praktično vsak potnik moral odpreti njeno vsebino.

Vkrcali smo se na letalski polet družbe Quatar Airways (ekonomski razred) in naravnost uživali v pet urnem poletu od Zagreba do Katarja. Predvsem zato, ker je bilo skoraj pol letala nezasedenega, kar je pomenilo, da si se lahko bodisi presedel kamor želiš oz. se pomaknil na zadnje proste sedeže ter se tam ulegel in zatisnil oči. Najmlajša pa sta pričakovano oči imela samo za ekran, vgrajen v hrbtišča sedežev, kjer sta lahko po mili volji izbirala med igricami in mladinskimi filmi oz. risankami. Vsakemu nekaj. Let so nam skrajšali tudi stevardese, ko so nam ponudile klasično kosilo na letalu, tako da je bilo spanca bolj za priokus kot ne.

Ob 15.30h popoldne smo prispeli v Doho, Katar. Deželo, ki zbuja mešane občutke. Kot že v navadi za nas je tik pred našim odhodom odjeknila za nas kakšna negativna vest. Lani npr. se je par ur pred našim odhodom v Turčijo tam zgodil državni udar, tokrat pa smo izvedeli, da bližnje sosedske države (Egipt, Savdska Arabija, Bahrajn, Jemen, Libija, Maldivi) odrekajo ne samo svoj zračni prostor za katarska letala, temveč so s Katarjem prekinile vse zračne, kopenske in morske povezave. K sreči ta prepoved na naše potovanje ni vplivala. Katar je močno odvisen od uvoza iz sosednjih držav, njegovo bogastvo pa sloni na izvozu nafte in zemeljskega plina, ki ju črpajo iz morja. Nesramno bogastvo in blišč je odsevalo tudi na veličastnem ogromnem letališču v Dohi, kjer nisi opazil niti enega madeža, vse je bilo kristalno čisto.

Za naslednji let je bilo potrebno počakati par ur, saj smo leteli šele ob 19.25h, kar pa ni bil nikakršen problem. Drug let je potekal iz Dohe v Kuala Lumpur, Malezijo in je trajal še dlje, celih 8 ur. Ponovno je sledila epizoda z računalniki, hranjenjem in tokrat čisto nič spanja, saj sta po polnoči dalje nemir na letalu zganjala dva indijska otroka, stara med 4-6 let, kateri starši so ju namesto, da bi ju uspavala, prav namensko vzpodbujala, da sta bila edina pod lučjo glasna in vsepovsod. Posledica, sosednjih dvajset ljudi v njunem ožjem krogu ni moglo zatisniti očesa vse do jutra naslednjega dne. Na koncu sta le omagala in utrujeno padla v tako zaželeno tišino.

Na zgornji sliki je prikazana naša pot po otoku Sumatra. Začeli smo na jugu v mestu Padang in jo nadaljevali proti severu do doline Harau Valley in jezera Lake Toba, nato na zahod do pristanišča Singkil in otočja Banyak ter proti severovzhodu do Berastagija (vulkan) in do orangutanov v Bukit lawangu in slonovo v Tangkahanu. Geografsko gledano izredno veliko območje.

3.del: Padang – Rimba Ecolodge  

  (četrtek, 29.06.2017, 2.dan)

Navkljub letos podeljenemu laskavemu nazivu Najboljše mednarodno letališče na svetu z najboljšim oddelkom za imigrante (priseljence) smo na azijskem največjem letališču Mednarodno letališčr Kuala Lumpur (KLIA) imeli čast spoznati vso počasnost birokratizma in strogega azijskega režima pri pregledu oziroma vstopu tujcev na njihovo ozemlje.

Čakali smo debelo uro, da smo med približno 300 ljudmi in navkljub vsemu številnimi operativnimi okenci sploh prišli do kontrolne točke, kjer so nam s skenerjem odvzeli prstne odtise kazalcev kot največjim kriminalcem ter slikali obraz in oči za nadaljnje prepoznavanje našega gibanja po državi. Togi obrazi delavcev obmejne kontrole, oblečeni v vojaške oprave ter načičkani s številnimi čini dokazujejo strogost vojaško-političnega režima, ki še vedno vlada v državi.

Nato smo morali kupiti nekaj domačih malezijskih ringgitov (1 € = 4,29 MR), da smo lahko kupili vozovnico za hitri metro vlak iz letališča oziroma terminala KLIA (tudi KLIA 1: izhodišče za malezijske letalske družbe in druge mednarodne letalske družbe) na nekaj km oddaljeni terminal KLIA2, izhodišče za nizko cenovne lete azijske letalske družbe AirAsia. Po kratki vožnji z metrojem, ki traja približno 3 minute smo prišli na terminal KLIA 2, kjer smo morali ponoviti prej omenjene utečene postopke (metro vstopnice 4 MR = 1,2 €) .

Časa smo tokrat imeli več ko na pretek, saj je naš naslednji let iz Kuala Lumpurja v Padang bil na urniku šele ob 13.30h. Zadnji let iz Malezije na Sumatro z letalsko družbo Air Asia in polno nabitim letalom je resnično minil na »brzo«. Dejansko nismo niti vzleteli, pa smo že pristali. V tej kratki urici stevardese ne utegnejo niti postreči pijače, če si jo kdo od potnikov zaželi.

Na mednarodno letališče v Padangu Minangkabau, ki leži 23 km severno od samega centra mesta Padang, glavnega mesta province Zahodna Sumatra, smo tako prispeli praktično ob istem času, kot smo štartali iz Malezije, saj se je čas zaradi eno urnega poleta in časovnega zamika ene ure misteriozno izenačil.

Pred vrati prihodov na letališče nas je čakal voznik osebnega avtomobila z nam prepoznavno tablico, ki jo je držal v rokah. Na njej je z velikimi črkami pisalo RIMBA ECOLODGE in ne RIMBA PRIMOZ, kot smo pričakovali;). Vozniku je bilo ime Marta, po znani brazilski večkratni najboljši nogometašici na svetu. Poslali so ga naši gostitelji, katere smo par dni poprej prosili za nastanitev, saj po napornem potovanju iz Slovenije resnično prvega dne nismo hoteli preživeti v velikem, milijonskem smrdljivem mestu.

Našo prvo dejanje, ko smo prispeli v Indonezijo, je bila menjava denarnih valut. Vsi so nam zagotavljali, da imajo na letališču eno najboljših menjav in dejansko je bilo tako (boljšo smo dobili samo v centru mesta Bukkitinggi, kjer smo za isto vsoto denarja prejeli ca. 40.000 IDR več, t.j. ca. 2 €). Sprva smo na menjalnici zamenjali 100 € in v zameno pokasirali 1.400.000 IDR, nato pa še preskusili aktivnost ATM bančnih bankomatov in vzdignili trikrat po 1,5 M IDR, kar je zneslo 99,7 € na dvig in če odštejemo provizijo 2,75 €, ki si jo zaračunajo banke, nam je ostalo ca. 1.460.000 IDR, to pomeni približno 4€ več denarja na dvig, če dvigneš indonezijske rupije na bankomatih. Lahko smo se pohvalili, da smo postali pravi milijonarji.

POZOR: Na bankomatih je potrebno dvigovati gotovino izključno z debitnimi bančnimi karticami tipa Mastercard Visa, nikakor pa NE s kreditnimi karticami, saj naj bi bila provizija pri slednjih kar nekajkrat večja.

Skratka, Marta naju je ta čas potrpežljivo čakal s prtljago in otroci na parkirišču, tako da smo zajahali naš prvi konjiček z zajetnimi mošnjičkom denarnice.  Lovili smo četrto uro popoldan, saj naj bi to bil zadnji čas za odhod čolna iz zaliva mesta Bungus.

Naš prvi vtis je bil, da na cestah resnično vlada prava gneča, čeprav jo je Marta mahnil po obrobju mesta Padang po dvopasovni obvoznici in se je spretno izogibal vsem oviram na cesti.

Na obalo naše izhodiščne točke za popotovanje po morju do Rimbe Ecolodge & Association, našega prvega cilja smo prispeli ob 15.30h, kar je bilo povsem sprejemljivo. Tam sta nas že čakala, člana velike Rimbine družine, Daniel in Don, ki smo ju (o)krstili po naše za (hudobna) škratka Din in Don iz risanke Nodi. Ko smo naložili vso našo opremo oziroma nahrbtnike v notranjost motornega čolna in se vanj udobno namestili, smo ugotovili, da smo pretežki ali pa da je gladina morja prenizka (oseka) ali pa kar oboje. Zato sva z Jano bosa skočila v plitvino morja in pomagala fantoma porivati čoln v globlje vode. Pri tem sem malce pazil, da si ne bi preveč zmočil kratkih hlač in ker nisem nosil nobenega obuvala je bilo bos kar malce neprijetno potovati s čolnom sem ter tja, naprej in nazaj po koralah in ostalem kamenju, ki je ležalo razposajeno po morskem dnu. Zaradi nepričakovane dogodivščine in napora se nam je uspelo preznojiti za dva brez posebnih težav. Po slabe pol ure potiskanja čolna naokrog sta nam na pomoč priskočila še dva mimoidoča, tako da nam je s skupnimi močmi le uspelo spraviti čoln v dovolj globoke vode, da sta Din in Don lahko zagnala motor. Nalašč ali ne, sta usekala na polno in kmalu smo bili vsi do kože premočeni, vendar s kriki in nasmehi na ustih. Kot smo slišali kasneje, verjetno na tak način izrekata dobrodošlico in »pozdravita« vse svoje goste brez pardona. V veselem pričakovanju smo opazovali mimoidočo pokrajino in vsrkavali lepote narave. Čez dobre pol ure nažiganja motornega čolna po tihi morski gladini smo le dospeli v na videz zapuščeni zaliv, Rimbin zaliv.

Na obali nas je pričakal domačin Reno Putra, mož naše gostiteljice Francozinje po rodu Nadege Lanau, ki nas je pozdravil in nam podelil ključe naših lesenih bivalnih hišk. Po težkem in dolgem napornem potovanju smo za prvi dan preko spletne strani http://rimba-ecoproject.com/en/the-ecolodge/ in elektronskega dopisovanja rezervirali nastanitev v eni izmed lesenih hišk, ki jih ponujajo v najem na Rimbi.

Vsaka hiška v kompleksu ima svoje ime. Naša se je imenovala Lumba-Lumba Room. Hiška je obsegala dve sobi ter dodatno tretjo poleg nas, ki pa je nismo potrebovali. V sobah je prostora za dva, vse tri pa imajo skupno verando z lesenim podestom ter skupno zunanjo kopalnico s tušem in z zahodnjaško WC školjko (sicer prava redkost na Sumatri) le korak poleg hiške. Vse tri posamezne sobe v hiški so merile približno 12m2 vsaka z dvema odprtinama (oknoma) brez zasteklitve in naravnim prezračevanjem. V prostorih smo imeli celo električno napeljavo (luč in vtičnico), nad posteljami pa so se bohotile velike bele mreže proti mrčesu (komarjem), ki so raztegovale svoje lovke nad utrujenimi telesi, ki so si zvečer drznila zatisniti oči.

V času našega prihoda okrog 16.30h popoldne smo ravno zamudili kosilo, za večerjo pa je bilo še prerano (na Sumatri obedujejo večerjo običajno okoli 20h), tako da smo bili zelo veseli, ko so nam ponudili, da nam spečejo dve porciji bananinega čipsa. Lačni kot volki smo sestradano pomazali vse do zadnje drobtinice, bili pa toliko bolj presenečeni, ko smo ugotovili, da so nam ju kasneje dodatno zaračunali.

Po okupaciji obeh sob smo se sprehodili po mikro peščeni plaži, kjer je sem ter tja švigalo na desetine različnih vrst rakcev in drugi malih živali ter in občutili prve dotike toplega tropskega morja. Ob pravi uri smo se nato v skupnem jedilnem prostoru predstavili ostalim gostom ter pomudili na težko pričakovani večerji, ki je, bodimo pošteni, bila res slastna (riž, ocvrta zelenjava in sadje). Kočno, pravi obrok.
Zaradi malce povečanega prometa, tudi zaradi pravkar končanega Ramadana (nedelja, 25.06.2017) in praznika poznanega kot »Eid-ul-Fitr«, ki naznanjuje konec meseca posta pri muslimanih, smo za 45 km dolgo pot od letališča v Padangu do zaliva Bungus bay in nastanitve Tin Tin Homestay, kjer nas je čakal motorni čoln do Rimbe, potrebovali eno uro in pol, kar za Sumatro, kot smo ugotovili pozneje, sploh ni bilo slabo.

Kar smo najprej opazili je brezglava vožnja ljudi, ki se prevažajo večinoma s skuterji in ostalimi motornimi vozili po levi strani ceste, pri tem pa prekršijo vsa prometna pravila, ki obstajajo. Prehitevajo namreč drug drugega z leve in desne strani, od spredaj in zadaj, pri tem pa nenehno trobijo, se kregajo, smejejo, skratka uživajo na polno. Navkljub pestremu prometu in velikim spretnostnim manevrom posameznih voznikov začuda veliko nesreč ni, nihče pa ne ostane ravnodušen niti ob spremljanju dogajanja ob prometnicah. Tudi tam je pestro in se morebiti zna zgoditi kaj, kar je za nas tujce sila nenavadno, če ne celo zanimivo.

 

4.del: Rimba  – Prvi obisk džungle  

 (petek, 30.06.2017, 3.dan)

Končno jogi in postelja, pa vendarle sem ponoči tradicionalno slabo spal. Ponoči je nenadoma zapihal južni veter in ustvarjal mogočne valove, katerih bučanje je na obali bilo slišati. Za nekatere uspavanka, za druge žal eden izmed mnogih motilcev spanja. Skratka, v slogu glavnega petelinčka na vasi sem bil naslednjega dne pokonci že ob 6h zjutraj ob prvem jutranjem svitu. Naslednja je za menoj pokonci vstala Gaja, ki je vsa vzhičena zapazila opice, ki so prišle potešiti svojo radovednost vse do naših hišk. Seveda so njeni glasni vzkliki prebudili mamo, zato sta skupaj ob 7h odšli na zajtrk, sam pa sem se ponudil, da počakam, da se zbudi tudi Gal, ki je spal kot ubit. Od vsega hudega sem nato nazaj zaspal tudi sam in se ponovno zbudil, ko je bilo sonce že visoko na nebu. Ugotovil sem, da je ura že deset in da so vsi že pozajtrkovali, mene pa raje pustili spati tistih par uric.

Po zajtrku smo šli na naše prvo plavanje v morju, kjer pa nismo mogli uživati zaradi oseke in obalnih koral, ki so oteževale dostop v morje ter zaradi izredno slabe vidljivosti, ki jo je prinesel južni veter skupaj z malo večjimi valovi. Tudi zaradi tega smo se po kosilu odločili, da osvojimo bližnji hribček, skrit v džungli za našimi hiškami, saj naj bi bila tam lepa razgledna točka na bližnjo okolico. Pot navzgor je bila strma in široka vsaj za dve osebi in čeprav ni izgledala naravna, temu ni bilo tako. Vila se je med ogromnimi drevesi vseh, katerih veje so vseh oblik in vijug stegovala svoje lovke okrog nas. To naj bi bila pot, ki so jo utrle živali, pa čeprav nismo videli nobene, razen prestrašene veverice in ogromnih gozdnih mravelj. Po uri hoje, ko smo se bližali vrhu, poti kar naenkrat ni bilo več, manjša luknja med drevesi in gozdnim rastjem, ki je ponujala pogled na sosednji otok, pa je v nas zbujala dvome ali smo našli pravo »razgledno točko« ali pa se skriva še kaj bolj doživetega. Po neuspelih poskusih vztrajanja najti pot do vrha in razgleda, kot smo pričakovali sami, smo se raje obrnili in se vrnili po poti nazaj v dolino.

Ko smo prispeli nazaj do naših lesenih hišk smo opazili krvave madeže na naših nogah in treking sandalih in končno zagledali vsaj eno vrsto nam manj poznanih živalic. PIJAVKE! Gaja je kričala še pozno v noč, ko je videla, kako ji kri mezgeta med nožnimi prsti, sam pa sem poskusil, kako deluje nanje učinek slane vode. Sodeč po napihnjenosti in velikosti pijavke na moji gostiteljskem kosu mesa in v pričakovanju, da je dobila svoj dnevni obrok sem zabredel v slano morsko vodo in upal, da bo zapustila prijetno gnezdece. Kje pa! Na koncu smo presnete parazite morali odtrgati, saj sploh niso hotele stran. Verjetno so si želele rezervirati počitnice inkognito za dalj časa. Za kazen so nam pustile sledi ugriza še dalj časa, saj se nam zaradi tekočine, ki preprečuje strjevanje krvi (antikoagulant hirudin), kri kar ni in ni hotela strditi še naslednjih nekaj ur. Sčasoma smo se le uspeli potolažiti, očarani nad prilagodljivostjo tega malega kolobarnega parazita.

Čeprav smo vedeli, da gostitelji na svoji spletni strani ponujajo različne aktivnosti (npr. izlete s čolnom na bližnje otoke, izlete v tradicionalno vasico domačinov do riževih polj in slapov v naravi), sva preko interneta in youtube kanala videla, da so omenjene zadeve bolj turistične narave, za nas malce bolj zahtevne goste zato manj zanimive in samo priložnost za shujšanje mošnjička (snorklanje in potapljanje na teh otokih ne more biti pravi doživljaj, ker zaradi takih ali drugačnih razlogov ni pravih z morskim živežem bogatih morskih grebenov, poleg tega se na teh destinacijah venomer tre truma domačih turistov, kar posledično pomeni, da za seboj puščajo ogromne količine zavrženih smeti). Druga negativna plat medalje je bil odnos domačinov do nas gostov. V vsem času bivanja se na Rimbi žal nismo počutili iskreno dobrodošle, ni bilo tiste pristne prijaznosti in pristnosti, ki jo pričakuješ od nekoga. Tam smo bili samo njihov vir zaslužka in nič drugega (praktično kot govedo v ograji največjega kmeta, ki pa ima daleč naokoli najlepši zeleni pašnik). Tudi zaradi tega sva se z Jano odločila, da prvotnih tri dni bivanja na tem mestu po možnosti skrajšamo na dva, drugo kot drugo pa sva nisva hotela, da se najin morda pretirano optimistično zadani načrt potovanja poruši že na začetku še preden dobro začnemo.

Tako sva se odločila, da se naslednji dan po kosilu ob 13.30h podamo na pot proti približno sedem do osem ur oddaljeni dolini Harau Valley, ko pa smo izvedeli, da Rimbo hkrati zapuščata dva nizozemska para, še eni naši sosedje, pa je bila odločitev, da si delimo stroške vožnje z motornim čolnom in odidemo, toliko lažja.

Galko je med sosedi spoznal avstralskega prijatelja, šest letnega Tadža, ki izvira sicer po rodu iz Indije. Skupaj sta se lepo ujela. Kljub jezikovnim preprekam sta skupaj dovršeno gradila peščene gradove iz morske koralne mivke, nato pa kasneje zvečer ob plimi žalostno opazovala, kako jih morska voda z rušilno močjo podira.

5.del: Rimba – Lov na želve        (sobota, 1.7.2017, 4.dan)

Naš zadnji dan na Rimbi smo v dopoldanskem času izkoristili za jutranji sprehod po obali zaliva in odkrivanje naravne mlakuže somorične vode , ki je v zavetju dreves skrivala ogromno živali ter naše prvo pravo snorklanje, saj so se veter, s tem pa tudi morski valovi in morska gladina, končno umirili. V primerjavi s prejšnjim dnem je to pomenilo izvrstno vidljivost v vodi.

Jana je po prejšnjem dnevu polnih težav, kako priti v vodo, pretkano ugotovila, da je to najlažje preko na obalo pripete napenjalne vrvi za sidranje motornih čolnov. Z njeno pomočjo in ob plimi si se enostavno povlekel preko zadnjega vala morskih valov in preko koralnih gmot na obali, dokler nisi prišel v bolj globoko področja globine približno štiri do pet metrov. Vendar pozor, med obilico smeti si moral uporabiti vso svojo previdnost in iznajdljivost, da si se naučil razlikovati med ogromnimi morskimi klobuki ožigalkarjev (meduz), ki so plavale na tem območju in plastičnimi vrečkami, ki so kazile morje.

Po prvotnem otipavanju bolj ko ne revnega morskega živeža in razočarana nad morskimi koralami, ki naj bi bile mrtve bojda zaradi previsokih temperatur tropskega morja oziroma zaradi pretiranega ribolova sva se odločila poskusiti najti morske želve, ki naj bi živele v zalivu. Kmalu se nama je s podvodno masko pridružila še kolegica iz Nizozemske in skupaj smo v resnici kmalu odkrili, najprej še več meduz, nato pa našo prvo morsko želvo. Bila je ogromna, prava starosta, ki je s svojimi ogromnimi okončinami z lahkoto izpodrivala morsko vodo in plavala celo hitreje od nas. V njeno bližini smo kmalu zatem opazili še druge želve, tudi mlade. Opazovati morske želve v njihovem naravnem okolju je res lepo in dih jemajoče doživetje, pravi privilegij. Zadovoljni s pravkar videnim smo se počasi vrnili na obalo in se pripravili na zadnje kosilo in odhod.

Odhod je minil v obratnem vrstnem redu kot prihod, le da sta tokrat Din & Don morala ukrotiti osem gostov. Vsaj plovba je tokrat minila v mirnem vzdušju. Pri nastanitvenem obratu Tin Tin Homestay sta nas čakala dva osebna avtomobila, eden za Nizozemske turiste in drugi za nas. Poslovili smo se od škratkov in severnjakov ter se ob 14.30h usedli novim dogodivščinam naproti, v prelepo dolino Harau Valley.

Zaključek:

Sama lokacija zaliva in Rimbe Ecolodge je izjemna. Leži na mirni neobljudeni lokaciji ob toplem tropskem morju,  v pristni neokrnjeni naravi samo streljaj daleč od velikega milijonskega mesta. Tropski gozd se razteza od najvišjih vrhov približno dvesto metrov nadmorske višine vse do peščenih plaž. V notranjosti zaledja se skrivajo območja somorične vode z mangrovskim rastjem, ki nudi zavetje številnim živalim, od veveric pa vse do plašnih varanov. V jutranjih urah na plažo iz džungle svoj obraz prinesejo opice makak, v ozadju pa jim družbo delajo oddaljeni klici gibonov. V senci dreves skrite lesene hiške dirigirajo umirjeno odmaknjeno življenje v zalivu, kjer imate ob dobrih pogojih vidljivosti možnost videti morske želve, sive grebenske morske pse, meduze in ostala morska bitja (ribe, morske zvezde, ipd.)

Idilično zgodbo žal pokvarijo obilica z valovi in morskim tokom naplavljenih smeti in plastičnih vrečk v zalivu ter neprijaznost gostiteljev, ki žal potrjujejo stereotipne predsodke o Francozih. Kot smo se lahko kasneje v naslednjih dvajsetih dneh večkrat prepričali, so se Francozi kot narod izkazali za hladne, nezaupljive, vase zaprte ljudi, katerim so vrednote kot so nasmeh, spontanost, prijaznost in toplina velika neznanka. Njihovo obnašanje (podobno kot npr. narod Rusov) je najverjetneje posledica njihove mentalitete, kulture in velikosti njihove države ter politične moči v svetu. Skratka, več topline, prijateljstva, radoživosti, nasmehov in lahkotnosti v pogovorih smo našli v gostih, ki so hkrati sobivali na polotoku z nami.

Stroški:

Naš celotni strošek bivanja na Rimbi je znašal 2.140.000 IDR oz. 150 €, od tega je tretjina stroška odpadla na prevoz na in z Rimbe z motornim čolnom. Za najem taxija oziroma osebnega avtomobila za prevoz z letališča do Bungusa se splača vnaprej kontaktirati Nadege, saj zaračunajo manj kot pa, če si urejaš prevoz direktno na letališču. Bolj natančno opredeljeni stroški so podani v tabeli stroškov v pdf formatu na koncu zadnjega bloga.

Nastanitvene cene (Lumba-Lumba room):

  • 200.000 IDR/osebo/dan (14€)

  • 150.000 IDR/otroka/dan (10 €)

  • 100.000 IDR/otroka (3-6let)/dan (7€).

Vse cene so vsebovale tri otroke prehrane na dan + zastonj pijačo (voda, kava, čaj) + zastonj sposoja opreme za snorklanje (maska, snorkla, plavuti, vodni copati) + zastonj treking v džunglo ter zastonj izposoja domačega tradicionalnega kanuja (za kar nismo vedeli). Otroci, stari manj kot 3 leta, so dobrodošli »pro bono«.